Teren je tokrat vodil na območno enoto Kočevje, kjer nam je Tomaž Hartman predstavil pragozd Rajhenavski Rog. Ime Rajhenavski Rog izhaja iz imena vasi Rajhenav ter pogorja Rog. Pragozd je gozdni rezervat, kar pa so gozdovi prepuščeni naravnemu razvoju v katerih je prepovedano sekati, pospravljati odmrla drevesa, nabiranje gozdnih sadežev in vznemirjanje živali oz. na kratko povedano, tukaj se ne gospodari.
Že v preteklosti se je pojavila miselnost, da je naravo potrebno ohraniti, tudi v namene učenja naravnega razvoja gozda. Takšna ideja se je prvič na našem območju današnje Slovenije pojavila na Kočevskem leta 1892, ko je dr. Leopold Hufnagel, kot glavni gozdar na posestvu kneza Auersperga, v gozdnogospodarskem načrtu pripomnil, da naj se del gozda ohrani kot pragozd, kjer naj bo kakršnakoli raba izključena.
Prvo postojanko smo imeli na območju nekdanje Žage Rog, največjega žagarskega obrata na Kočevskem, ki je delovala od leta 1894, ko so veleposestniki Auerspergi začeli graditi parno žago ter do leta 1914. Leta 1932 je bila žaga dokončno opuščena. Stroje so prodali za staro železo, lesene stavbe požgali, zidane stavbe pa so bile uničene že med drugo svetovno vojno. Ogledali smo si kamnite ruševine te nekdanje žage, kar pa je postala zanimiva turistična točka. Pot smo nato ubrali po Roški pešpoti, ki pelje po robnem območju med gozdnim rezervatom Rog in pragozdom Rajhenavski Rog. Tako smo pragozd lahko občudovali le na robu, po sledi markacij na drevesih (zelena medvedova šapa), saj bi drugače preveč poteptali gozdna tla, ki pa bi kot takšna na gozd slabo vplivala (npr. slabo pomlajevanje). Na tej poti so postavljene informacijske table, ki v sliki in besedi prikazujejo zanimivosti pragozda. Do naslednje postojanke smo tako lahko občutili pragozd na več načinov. Mehki listi mlade bukve, »kosmata« debla debelih jelk (mahovi in lišaji), skale in odmrlo drevje, ki je sekalo poti, svetlo zelena barva bukve in temno zelena barva jelke, »pokljuvane« sušice (pokončna odmrla drevesa) od detelja ali žolne, zvoki ptic, skratka pravljično doživetje za vse čute.
V pragozdu prevladujeta dve drevesni vrsti, jelka in bukev. Pojavlja se veliko odmrlega drevja, ki so veliko bolj živa kot zdrava vitalna drevesa. V teh razpadajočih drevesih najdejo dom in bogato obloženo mizo mikroorganizmi, glive, ptice in še druga bitja. Drevesne višine so enakomerno porazdeljene, gozd ima podobo raznomernega, prebiralnega gozda. Tukaj se tako pokažejo že dve razliki, če primerjamo pragozd z gospodarskim gozdom. Gospodarski gozd je bolj kot ne enomeren in prisotnost odmrlih dreves je majhna ali jih sploh ni, odvisno od intenzitete gospodarjenja. Na koncu smo se porazdelili v tri skupine in razpravljali o razlikah med tema dvema gozdoma v t.i. delavnicah v pragozdu. Spoznali smo, da se jelka počasi izgublja, da počasi raste v pragozdu. Obravnavali razlike, kot so lesna zaloga, katera je v pragozdu lahko tudi preko 1000 m3/ha (v gosp. 300 m3/ha), razlike v številu dreves ter razlike v fazah. V pragozdu prevladuje optimalna faza in ji sledi terminalna. V obnovi je številčnejša bukev, jelka pa doseže večje debeline. Problem pri podmladku je divjad (jelenjad), ki objeda bukev, še raje jelko. Ta se je v zgodovini tukaj, pod vplivom človeka, močno namnožila od kar je volk bil pregnan.
Na koncu tega prijetnega terena smo se ustavili še pri jelki – Kraljici Roga. To mogočno drevo ima premer 158 cm in je visoka 51,5 m. Pod to »mamo« jelko smo opazili večje višine pomlajene jelke. Odgovor na vprašanje kako to, je kolega odgovoril, da jih tukaj čuva »mama«J.
Natalkakotalka
Ni komentarjev:
Objavite komentar