Jezero KREDA

V popoldanskih urah, ko smo bili terenskega dela konec, se nas je veliko odpravilo na takšen ali drugačen izlet. Bili smo malo utrujeni od samega "šolskega" dela, vendar za svoje želje po ogledu kakšnega hriba, gore ali jezera, nisi nikoli preveč utrujen.

Sama sem se z majhno družbo odpravila proti jezeru Kreda, ki leži v dolini Radovne. Od naše koče je pot peljala po zelo strmem klancu navzdol, po strmih vlakah ter kasneje po makadam cesti, ob kateri je tekla hladna alpska reka Radovna, do končnega postanka.

Od kod ime jezeru? Ime izhaja iz dejavnosti, ko so jo tukaj opravljali vse do leta 1985. Izkopavanje se je končalo zaradi zastarele mehanizacije ter tudi zaradi neprimernosti takšne dejavnosti za Triglavski narodni park, kjer leži jezero. Jezerska kreda je usedlina iz drobcev apnenca in dolomita, ki gradita gorat predel v okolici. Kredo so kopali s krampi in lopatami ter jo nato sušili na zraku pod posebnimi kozolci. Posušeno so nato vozili na Bled na železniško postajo, kjer so jo naložili na vagone ter odvažali v Zagreb. Ta kreda je spadala med najboljše v Evropi. Kasneje, ko se je ta dejavnost končala je na mestu, kjer so kopali kredo nastala jama, ki jo je zalila voda. Usedline krede so se v vodi raztopile, danes pa nam pogled krasi zeleno-belkasto jezero.

Prebivalci v vodi so v času našega obiska bili številni paglavci. Nekateri so se namnožili okrog zatravljenih skal v vodi, drugi so plavi v toku jezera, tretji so se lovili. Bilo jih je zelo zabavno opazovati.

Lep ambient pastelno zelenega jezera med zelenimi hribi pričara človeku mirni počitek na obrežju. Počasi se je začelo temniti in odpravili smo se po strmem klancu nazaj proti koči. Tukaj se nam je srčni utrip močno povečal in poskrbel, da smo zvečer sladko zaspali :).

Paglavski GIVE ME 5!

Natalkakotalka

Ljubo doma, kdor ga ima!

Pa smo spet doma. Za nami je "dolg" teden terenskih dni, ki smo ga veselo in utrujeno preživeli v območni enoti Bled na planoti Mežakla.Prvi dan smo imeli ogled stanja gozdov po enoti. Ogledali smo si raznolikost bogastva rastišč (alpski bukov gozd, smrekovja mrazišč, subalpinska smrekovja), se pogovorili o vlogah gozda na šotnih barjih Goreljek, si ogledali srednjo motnjo v gozdu na primeru vetroloma na Jelovici ter nazadnje še primer varovalnega nad prometno cesto in železniškimi tiri. Drug dan smo preživeli v družbi vodje odseka za lovstvo (Blaž Černe), ki nam je opisal razmere pri divjadi ter odnos med divjadjo in gozdom. Na podlagi vseh teh podatkov, ki smo jih dobili o območju, smo še isti dan začeli delati na nalogi, katere cilj je naš končni izdelek s terena. Izdelek predstavlja območni načrt ter načrt za gozdnogospodarsko enoto. Na vsakdanjem terenu smo opravili nekakšno vajo s katero smo si oblikovali mišljenje o gospodarnosti gozdov, na tej enoti, se naučili kaj novega in tako počasi vsak dan dodali točko k skupnemu izdelku. Najbolj zabaven teren je bil ugotavljanje sestojnih parametrov (lesna zaloga, delež posamezne drevesne vrste, ocenjevanje podmladka, negovanost sestoja, zasnove sestoja, poškodovanost sestoja, smernice razvoja sestoja, ...), katere je vsak individualno ocenil na 5ih različnih točkah. Tukaj smo se zabavali, saj smo svoje ocene primerjali z dejanskimi izračuni npr. lesne zaloge (ta je bila najbolj zanimiv parameter) in pri tem ocenili svoje sposobnosti opazovanja. En dan smo preživeli na stalnih vzorčnih ploskvah, na katerih bi morali ponovno ( vsakih 10 let) premeriti vsa drevesa, vendar le tega nismo uspeli narediti v celoti, saj je te ploskve zelo težko najti ( v preteklosti je bila mreža točk ploskev gostejša, kasneje pa so te ploskve zaradi slabih ekonomskih razmer zreducirali na polovico in mi smo pristali nekje vmes :)). Ta dan smo v družbi imeli gospoda z ZGS, ki nam je težavo s ploskvami uspešno rešil, saj je bolje poznal situacijo. V teh dneh smo imeli tudi enega bolj zahtevnih terenov na katerem smo prehodili okrog 12 km, kjer smo dosegli tudi dve višji točki: Petelin (1448 m) ter najvišji vrh Mežakle Jerebikovec (1593 m). Zadnji dan smo odšli še na višji predel nad kočo, v kateri smo bivali ter popisali sestoje v določenem oddelku. Za sladek konec smo s profesorjem skočili še na Bled, na ogled primestnih gozdov ter seveda prečudovitega okoliša blejskega gradu z jezerom.

Na vsakem terenu je bila verjetnost, da zaideš na stran poti, vendar smo se do kosila vedno srečno zbrali skupaj. Po kosilu smo bili večino časa prosti in smo se tako lahko družili na takšen ali drugačen način (športne igre, pohodi, pohajkovanje, počivanje,...).

Tukaj zdaj končujem uvodni del v Mežaklo ter vas v naslednjih dneh vabim, da si ogledate zanimivosti, ki sem jih sama ter skupaj s sošolci gozdarji in gozdarkami doživela v hribih! :)

Lp, Natalkakotalka

Na MEŽAKLO!

V bistvu je tole kratka zgodbica o pakiranju nahrbtnika za eno tedenski terenski pouk, ki ga bomo med drugim preživeli tudi v gozdarski koči na Mežakli. In prvi "slišani" vtisi?! Te slišiš na podlagi slabih izkušenj v podobnih kočah ali slepega razmišljanja ("mogoče...", "kaj pa, če...", "hmm, lahko, da bo...") itn. No, take stvari lahko zapletejo cel proces odločanja pri pakiranju, ko bi si želel v hrib nositi čim manj bremena.

Tako sem bila danes rahlo skeptična, saj smo prišli do spoznanja o mrzli vodi, malo število postelj, ni hladilnika ( hmm, a bomo kislo mleko ;)), neogrevani prostori, in tako do zadnjega, katero je res grozno, čeprav sem gozdarka: STENICE! Te živalice sem smatrala za nekaj malega in neranljivega dokler nisem slišala, da te zadeve zelo rade preživljajo čas v posteljnih blazinah ter v času našega spanja lepo grizljajo naš organizem. Tako smo se odločile, da bomo raje spale kar na tleh, ker so nevem kateri od lanskih obiskovalcev spali na tleh, medtem ko so stenice spale na mehki postelji. Blagor jim! Tako upam, da tega tam zgoraj ne bo! :D

Kasneje sem poklicala drago kolegico gozdarko, ki je na takšnem terenu bila leto nazaj in jo povprašala za situacijo. Odgovorila mi je, da je stvar daleč od neudobja. Imeli bomo dokaj dovolj postelj (ena je mende zakonska), voda je topla, vendar je potrebno varčevanje (saj veste punce:)), prav tako je bilo toplo tudi v sami koči in obstajal je tudi hladilnik ter posoda. Stenic pa niso videli. JUPI, smo veseli! :)

Tako sem lahko spakirala le nujne stvari: oprema za opravljanje vaje, oblačila, stvari za osebno higieno ter spalno vrečo. To je to! Aja, pa nekaj hrane za zajtrk, kajti ta je v lastni režiji :).

Jutri zjutraj ob 6:00 je odhod, tako da se počasi odpravljam spat. Adijo internet in blog in ... :) pozdrav grdo vreme (gledala napoved in nič kaj dobrega ne kaže).

Ampak kot pravijo : NI SLABEGA VREMENA, JE LE SLABO OPREMLJEN GOZDAR!

Lp, Natalkakotalka

Nadgradnja terena iz Gozdnih prometnic (Kočevje)

Suha vaja iz četrtka na gozdni jasi se je danes prelevila v "mokro vajo" v območje gozda na kraških tleh. Tla so zelo skalovita, kar terensko delo rahlo otežuje, vendar je naša ekipa gozdarjev to nalogo uspešno opravila! :) Na terenu smo zraven dela lahko opazovali lepo obrasle skale z mahovi, razne "rilčkarje skakače", "kosmate jelke", polno črnih polžev lazarjev ter še in še.

Traso smo označevali s takšnimi količki, ki smo jih ustvarili s ...

...takšno le sekirco, ki se imenuje VEJNIK. Ta vejnik pa nam je pomagal tudi ...

...prebroditi pot skozi gozd. V zmernih količinah seveda :).

Sama sem imela nalogo označevati točke ničelnice z GPS napravo, to pomeni nekaj sekundni postanek pri vsaki označeni točki s količkom.

Tukaj sem bila jaz kot GP Kekec ...

... ter naša ekipa trasircev :).

Lp, Natalkakotalka

Teren Gozdnih prometnic na Glažuti

V dolini zraven kravic in gozdovi smo danes trasirali ničelnico "gozdne ceste" (bila je samo vaja, seveda:)) med dvema izbranima točkama. Da vam bo bolje jasno o čem se gre, vam spodaj navajam dva izraza naravnost iz Pravilnika o gozdnih prometnicah.

NIČELNICA gozdne ceste je predvidena okvirna os bodoče ceste, ki je opredeljena na terenu s kardinalnimi točkami trase in bistvenimi točkami ničelnice.

KARDINALNE TOČKE so začetek in konec načrtovalne trase gozdne ceste ter točke, kjer ničelnica gozdne ceste prečka značilne reliefne oblike (pozitivne kardinalne točke: greben, sedlo,..) ali se jih mora bodoča trasa izogniti (negativne kardinalne točke: brlog, kaluža, preža...).

Naše delo v besedi:

Po travni površini smo na podlagi izhodiščne začetne točke, z vedno istim naklonom iskali nadaljne točke ničelnice. Te je vsaka skupina zakoličila s količkom barve svoje skupine. "Razdalja ni pomembna, pomemben je samo naklon!" nam je dvakrat povedal profesor, saj nam ni bilo čisto jasno na kakšni stvari smo :). Na koncu smo uspešno prišli do končne točke, z uspešno 1 % napako, saj če bi bila večja od 1% bi morali količkom določiti novo lego. Za zaključek smo točke trase še "pomarkali" z GPS napravo, s katero smo imeli malo težav, vendar nam je profesor pomagal in stvar smo uspešno zaključili, kolegi pa so nam bili hvaležni, da so lahko pokramljali in se na malcali :P.

Naše delo v sliki in glasu:

Lep terenski pozdrav do prihodnjič,

Natalkakotalka

Zaključek prvega sklopa terena v Prekmurju

Po dolgi vožnji iz Ljubljane do KE Radenci, kjer smo imeli prvi postanek na LD Negova, smo pot nadaljevali peš po negovskih gozdovih ( tamkajšnje najbolj gozdnato območje). Kot zanimivost se v bližini nahaja zelo lep negovski grad ter negovsko jezero. Na tem območju so gozdne površine zelo razčlenjene, v njih pa se pojavljajo drevesne vrste kot so dob in gaber na vlažnih rastiščih, borovci, bukev ter na mokrih rastiščih jelševja. Zraven teh vrst se pojavljajo še graden, češnje, javor, agresivna robinija ter tudi smreka iz preteklega gospodarjenja.

V preteklosti so tako kot po vsej Sloveniji, tudi tukaj nekoč kraje naselili tedanji Avstrijci, ki so z gozdovi gospodarili po nemški šoli, kar pomeni, da so izsekavali listavce in sadili smreko.

No, tako smo se sprehajali oz. večinoma vozili z avtobusom po deželi pred in čez Muro. Se dobro okrepčali z domačim golažem in polento z ocvirki na turistični kmetiji v Negovi, kar nam je uredilo tamkajšnje gozdno gospodarstvo. Pa še ena luštna malica na območju Gozdne učne poti Polana, kjer smo videli jelševja.

No, tako je zgledal današnji teren v zelo ozkem pogledu. Tega so popestrili tudi slednji: kraji s končnico na -nci, štorkljino gnezdo, glas puranov ter ptic v gozdu, žabe v domačem ribniku, komarji na območju jelševja, klopi, bujno podrastje, njive,...aja, vzpodbuden govor o zaposlitvah in delu v gozdarski službi :P ter navsezadnje veseli kolegi gozdarji.

Danes je to v bistvu naš ( 4. letnik gozd-uni) zadnji teren, ko smo kot celotni razred bili skupaj, katerega pa so nekateri proslavili z žlahtno kapljico ;).

No, to je to, jutri pa nov dan, nov teren in upam, da isto vreme kot danes!

Natalkakotalka

Študentje gozdarstva na misiji Sestoj in združba ;)

Gozdarji smo na terenu deležni od pohoda, opazovanja sestojev, računanja, pisanja poročil in na vse zadnje tudi barvanja. Ob vsem tem pa se neizmerno zabavamo!:) (p.s.: "Malo za šalo in malo za res.":) )

Zgoraj na sliki je prikazan eden od tistih dni na terenu, ko gre vse bolj na "izi".

Barvanje sestojnih kart ter kart z načrtovalnimi in gojitvenimi enotami. Ter spodaj primer našega končnega izdelka s terenskega pouka o detaljnem gozdnogojitvenem načrtovanju, ki smo ga preživeli na območju občine Nazarje v Žiferjih.

Karta sestojev, kjer barve označujejo različne rastlinske združbe,

ter karta kjer določena barva prikazuje različno načrtovalno enoto v katerih smo določili posamezne negovalne enote.

Natalkakotalka

NENAVADNI POGANJEK NA JELKI

Prva misel na takšno zadevco? Hmmm, a je to kakšna nova vrsta?!

Druga misel : križanec med jelko in smreko bi lahko bil, vendar nevem, če je to mogoče. Novi vršički so takšni kot pri smreki. Po mojem mnenju je možno, da je kakšna ptica sedla nad to jelko, opravila svojo potrebo in "voila"!

Jelkin poganjek je odebeljen pod tem, barva te nove stvarce pa je svetlejša od poganjka jelke.

Natalkakotalka

Majhen močerad v gozdu Gornjega gradu

Tako majhen pa tako zanimiv :) in če ne bi bilo dežja ga mogoče ne bi videla.

Natalkakotalka

Pohorski gozdovi

Blatni vzpon po gozdni vlaki v KE Mislinja.

Naravno pomlajevanje smreke v skupinici.

Pomlajevanje smreke na starih štorih, ki so odlično mikrorastišče za mlada drevesa.

Bukev, ki prevladuje v srednjem sloju v Pahernikovih gozdovih.

Čudovita mlada jelka ob poti Pahernikovih gozdov.

Čarobna megla daje pravljičen prizor skupaj z drevesi.

Pozdrav gozdu in odhod na bus.

GOZDOVI NA POHORJU

Teren, ki smo ga obiskali naslednji dan je bil veliko bolj razburljiv, saj nas je korak za korakom spremljal dež. Ampak to nas seveda ni oviralo, ker za gozdarje ni slabega vremena, je le slabo vreme J.

Iz Ljubljane smo se zapeljali proti SZ delu Pohorja, na OE Slovenj Gradec, natančneje KE Mislinja ter KE Radlje ob Dravi.

Pohorje je hribovit predel, ki ga je v daljni preteklosti obraščal naravni gozd bukve in jelke. Prve velike spremembe so se zgodile 13. stoletja, ko se je Pohorje začelo poseljevati v obliki celkov in tako se je večalo število samotnih kmetij. Z večanjem kmetij, razvojem ovčereje ter pašništva se je večalo izkoriščanje obsežnih gozdov. Ob prihodu steklarstva, rudarstva in fužinarstva pa se v obdobju zgodnjega kapitalizma povpraševanje za les še močneje poveča. Do tedaj obsežni in ohranjeni bukovi gozdovi so doživeli hude krčitve. Prišla je doba t.i. golosečnega gospodarjenja. Gole površine so po sečnji sadili z hitro rastočo smreko, ki je na tem območju postala vodilna drevesna vrsta in tako ekonomsko zelo zanimiva.

Dandanes smrekove monokulture predstavljajo veliko težavo. Ker so to po navadi enomerni gozdovi se velike škode pojavljajo ob vetrolomih in snegolomih. Takšna poškodovana drevesa pa zelo rad napada lubadar, ki se prehranjuje z odmrlih ali odmirajočih lesom.

Zaradi takšnih težav, pa je potrebno smrekove monokulture prevzgojiti v raznomerne prebiralne gozdove, kjer prevladujejo drevesne vrste, ki so na tem območju doma in jim takšna rastišča odgovarjajo. Prevzgoje gozdov so zelo dolgotrajen proces, saj drevesa rastejo zelo počasi, uspešnost ukrepa v nekem letu pa se pokaže čez mnogo let, lahko tudi desetletij kasneje.

Na terenu smo si ogledali znamenite Pahernikove gozdove. Inženir Franjo Pahernik je v obdobju nemške šole (golosečnega gospodarjenja) zakupil posesti, izčrpanih gozdov zaradi steklarstva, rudarstva, fužinarstva in oglarstva, ter postopoma izvajal ukrepe prebiralnega gospodarjenja.

Gozdovi, kot smo videli na terenu, so mu hvaležni. Smreka še zmerja prevladuje v sestoju, vendar se na večjih delih bukev spodaj lepo pomlajuje in zapolnjuje srednji sloj sestoja, prav tako je uspešna tudi jelka.

Natalkakotalka

Pogled v Rajhenavski Rog

Oznake medvedove šape, ki vodijo po robu pragozda Rajhenavski Rog.

Veselo pohajkovanje mladih gozdarjev.

Mogočna drevesa.

Jelka - Kraljica Roga.

Natalkakotalka

PRAGOZD RAJHENAVSKI ROG

Teren je tokrat vodil na območno enoto Kočevje, kjer nam je Tomaž Hartman predstavil pragozd Rajhenavski Rog. Ime Rajhenavski Rog izhaja iz imena vasi Rajhenav ter pogorja Rog. Pragozd je gozdni rezervat, kar pa so gozdovi prepuščeni naravnemu razvoju v katerih je prepovedano sekati, pospravljati odmrla drevesa, nabiranje gozdnih sadežev in vznemirjanje živali oz. na kratko povedano, tukaj se ne gospodari.

Že v preteklosti se je pojavila miselnost, da je naravo potrebno ohraniti, tudi v namene učenja naravnega razvoja gozda. Takšna ideja se je prvič na našem območju današnje Slovenije pojavila na Kočevskem leta 1892, ko je dr. Leopold Hufnagel, kot glavni gozdar na posestvu kneza Auersperga, v gozdnogospodarskem načrtu pripomnil, da naj se del gozda ohrani kot pragozd, kjer naj bo kakršnakoli raba izključena.

Prvo postojanko smo imeli na območju nekdanje Žage Rog, največjega žagarskega obrata na Kočevskem, ki je delovala od leta 1894, ko so veleposestniki Auerspergi začeli graditi parno žago ter do leta 1914. Leta 1932 je bila žaga dokončno opuščena. Stroje so prodali za staro železo, lesene stavbe požgali, zidane stavbe pa so bile uničene že med drugo svetovno vojno. Ogledali smo si kamnite ruševine te nekdanje žage, kar pa je postala zanimiva turistična točka. Pot smo nato ubrali po Roški pešpoti, ki pelje po robnem območju med gozdnim rezervatom Rog in pragozdom Rajhenavski Rog. Tako smo pragozd lahko občudovali le na robu, po sledi markacij na drevesih (zelena medvedova šapa), saj bi drugače preveč poteptali gozdna tla, ki pa bi kot takšna na gozd slabo vplivala (npr. slabo pomlajevanje). Na tej poti so postavljene informacijske table, ki v sliki in besedi prikazujejo zanimivosti pragozda. Do naslednje postojanke smo tako lahko občutili pragozd na več načinov. Mehki listi mlade bukve, »kosmata« debla debelih jelk (mahovi in lišaji), skale in odmrlo drevje, ki je sekalo poti, svetlo zelena barva bukve in temno zelena barva jelke, »pokljuvane« sušice (pokončna odmrla drevesa) od detelja ali žolne, zvoki ptic, skratka pravljično doživetje za vse čute.

V pragozdu prevladujeta dve drevesni vrsti, jelka in bukev. Pojavlja se veliko odmrlega drevja, ki so veliko bolj živa kot zdrava vitalna drevesa. V teh razpadajočih drevesih najdejo dom in bogato obloženo mizo mikroorganizmi, glive, ptice in še druga bitja. Drevesne višine so enakomerno porazdeljene, gozd ima podobo raznomernega, prebiralnega gozda. Tukaj se tako pokažejo že dve razliki, če primerjamo pragozd z gospodarskim gozdom. Gospodarski gozd je bolj kot ne enomeren in prisotnost odmrlih dreves je majhna ali jih sploh ni, odvisno od intenzitete gospodarjenja. Na koncu smo se porazdelili v tri skupine in razpravljali o razlikah med tema dvema gozdoma v t.i. delavnicah v pragozdu. Spoznali smo, da se jelka počasi izgublja, da počasi raste v pragozdu. Obravnavali razlike, kot so lesna zaloga, katera je v pragozdu lahko tudi preko 1000 m³/ha (v gosp. 300 m³/ha), razlike v številu dreves ter razlike v fazah. V pragozdu prevladuje optimalna faza in ji sledi terminalna. V obnovi je številčnejša bukev, jelka pa doseže večje debeline. Problem pri podmladku je divjad (jelenjad), ki objeda bukev, še raje jelko. Ta se je v zgodovini tukaj, pod vplivom človeka, močno namnožila od kar je volk bil pregnan.

Na koncu tega prijetnega terena smo se ustavili še pri jelki – Kraljici Roga. To mogočno drevo ima premer 158 cm in je visoka 51,5 m. Pod to »mamo« jelko smo opazili večje višine pomlajene jelke. Odgovor na vprašanje kako to, je kolega odgovoril, da jih tukaj čuva »mama«J.

Natalkakotalka